Informacije so tako pomembna entiteta, da bi bilo res čudno, če o njih ne bi teoretično razmišljali že staroveški misleci. V klasifikacijsko shemo informacijske znanosti (knowledge map) naj bi sodila npr. tudi konsolidacija informacij kot ena izmed vrst obdelave informacij, ugotovil pa sem (Šercar, 1988), da je že Platon zastavil teorijo tovrstne obdelave informacij.
Po mitu o ustvarjanju sveta iz najstarejše sumerske kulture, ki je starejša tudi od egiptovske, pred več kot 5.000 leti, zapisanem v epu o ustvarjanju sveta iz pred okoli 4.000 let, ki se imenuje po začetnih besedah (incipit) Enuma Eliš, »Ko je zgoraj«, na sedmih glinastih tablicah, je bilo vse zmešano v enem kaosu, ko nebesa zgoraj še niso bila poimenovana in ko zemlja še ni nosila svojega imena, ko noben bog ni bil storjen, ko nobeno ime ni bilo podano in ko nobena usoda ni bila določena. Imena niso nič drugega kot informacije, poimenovanje pa ustvarjanje, ki predstavlja ločevanje znanja in modrosti od časovno-prostorskega, materialnega sveta.
O moči informacij je v Pančatantri, Peteroknjižju (Kako postanejo iz prijateljev sovražniki, Kako si pridobimo prijatelje, Vojska Vran in Sov, Kako izgubimo, kar imamo in Ravnanje in delanje brez preizkušnje), zbirki indijskih pravljic iz 3. st.p.n.št. (Pančatantra, 1953, 126), zapisano, da podrto drevo lahko nanovo naraste; rana od sablje lahko zaceli; vendar rana, ki jo povzroči beseda (= informacija) ne zaceli nikoli!
Evangelij po Janezu se začenja takole: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je po njej nastalo in nič, kar obstaja, ni brez nje nastalo.«
V najstarejši hindujski verski knjigi Rigveda, kanonski zbirki hvalnic, iz okoli leta tisoč pr. n. št. je tudi zapisano, da je na začetku bil Brahma, ki spada k božji trojici8 , ki jo sestavljajo poleg njega še Višnu in Šiva, pri njem pa je bila Beseda in Beseda je bila Brahma.
Po vsem svetu so reči podobne, a vendarle nikoli popolnoma enake!
Po Pavelu je beseda ostrejša kakor meč:
12 Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše (psiha, op. av.) in duha (pneuma, op. av.), sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca. (Heb 4, 12)
Po Jakobu ima beseda moč, da reši naše duše:
»Poslušanje in izpolnjevanje besede
19 Zavedajte se, moji ljubi bratje, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo, 20 kajti človekova jeza ne uresničuje Božje pravičnosti. 21 Zato odpravite vso umazanost in odvečno ali preostalo zlo ter s krotkostjo sprejmite besedo, ki je v vas vrojena ali vsajena in ima moč, da reši vaše duše.
22 Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo. 23 Če je namreč kdo poslušalec besede, ne pa njen uresničevalec, je podoben človeku, ki ogleduje svoj rojstni obraz svojega rojstva v zrcalu; 24 pogleda se, a odide in takoj pozabi, kakšen je bil. 25 Človek pa, ki pozorno motri popolno postavo svobode in vztraja in ne postane pozabljiv poslušalec, temveč njen dejaven uresničevalec, bo blažen v svojem delovanju.
26 Če kdo misli, da je pobožen, a ne brzda svojega jezika, temveč vara svoje srce, je njegova pobožnost prazna. 27 Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski ter se ohraniti neomadeževan od sveta.« (Jak 1, 19-27)
Stendhal (1986) pravi, da je beseda dana človeku, da bi lahko skril svoje misli!
Obstajajo tudi resne razlike glede namena, konsolidacije (Saracevic in Wood, 1981), uporabe in pomena pisane in »žive« besede.
Sokrat v zgodbi o Teutu in Tamu v Platonovem dialogu Fedar (1996) poda kritiko pisane besede:
»Sokrat: Kajti, glej, Fedar, pisava ima v sebi nekaj čudnega in je v tem res podobno slikarstvu: saj tudi izdelki slikarske umetnosti so pred nami, kot da bi bili živi; če pa jih nekaj vprašam, samo dostojanstveno molčijo. Enako velja tudi za črke: človek bi pomislil, da govorijo, kot da bi nekaj razumele; in če jih vprašaš, da razumeš nekaj od tistega, kar govorijo, vedno kažejo eno in isto. In potem: ko so enkrat napisane, vsaka beseda se sprehaja sem in tja, prav tako k tistim, ki je ne razumejo, kot tudi k tistim, ki jim ni namenjena, in se ne more vedeti, s kom je treba govoriti, s kom pa ne. Nadlegovana in nepošteno kregana vedno rabi starša kot pomočnika: saj se sama niti more braniti niti si pomagati.
Fedar: To si čisto prav povedal.«
Kako bomo oblikovali (konsolidirali) informacijo (Saracevic in Wood, 1981; glej tudi: Šercar, 1988) je odvisno predvsem od tega, komur je namenjena, znanem ali ne znanem prejemniku, ter od poklica in drugih značilnostih in potreb ciljanega uporabnika (Glej tudi: Šercar, 1993).
Po logofobični kritiki pisane besede (Hadjadj, 2012) je vzrok za totalitarni zdrs sodobnosti v prevladi pisane besede nad govorjeno in ne na področju naravoslovja in tehnologije.
F. I. Dretske (Bonnevie, 2001) je začel svojo knjigo s parafrazo omenjenega začetka Evangelija po Janezu: »V začetku je bila informacija. Beseda je prišla kasneje.« (Dretske, 1981). Gre za pojmovanje, po katerem so informacije obstajale pred ljudmi in organizmi. Brez pošiljanja in pridobivanja informacij ni mogoča niti biološka evolucija organizmov (Madden, 2004). Infoni kot fizične osnove informacij naj bi bili tvorni elementi vesolja poleg energije (toplote) in materije (mase) (Stonier, 1990).
O količini informacij naj bi bila odvisna organiziranost slehernega sistema in potemtakem tudi vesolja. Vesolje kot totalni komunikacijski sistem za obdelavo informacij sestoji iz hierarhije tovrstnih sistemov na različnih ravneh organiziranosti. Posledica organiziranja materije in energije, ki jo izvajajo informacije skozi evolucijo kot razvojni proces je tudi inteligentnost. Kot funkcionalnost slehernega informacijskega sistema za obdelavo informacij je inteligentnost onkraj informacij (beyond information, Stonier, 1992) in se kot posledica bistveno razlikuje od informacij kot svojega vzroka. Razmerje med stopnjo organiziranosti in količino informacij, ki je podobno razmerju mase in materije oziroma toplote in energije, terja tudi prenovo splošne teorije informacij. Ker je inteligentnost predvsem funkcionalnost živih bitij, tudi prenova splošne teorije informacij ni mogoča brez interakcij informacijske znanosti in (nevro)psihologije.
6. Kolektivni spomin informacijske znanosti
Danes soglašamo, da je moderna informacijska znanost nastala ob polovici 20. st., in sicer iz ameriškega dokumentalizma, ta pa iz evropskega kontinentnega dokumentalizma, ki sta ga kot novo »diskurzivno formacijo« utemeljila Paul Otlet, Henri La Fontaine in njuni kolegi leta 1895 v Bruslju (Šercar, 1988; 1998; 2015b) in britanskega dokumentalizma, ki ga predvsem reprezentirata S. L. Bradford in Th. Besterman. Kontinentni dokumentalizem je nastal iz bibliografije l. 1895. L. 1903 je uvedel Otlet naziv »znanost o bibliografiji in dokumentaciji«, l. 1907 je ta naziv preimenoval v »dokumentacijo«. Besterman je prvi urednik revije Journal of documentation, ki je začela izhajati l. 1945 in je ena izmed vodilnih revij v področju informacijske znanosti dan-danes.
Harmonova (1971) je izračunala, da je za pojav novega znanstvenega področja potrebno 41 od skupno potrebnega časa za doseganje dozorelosti, 33 za enotno rast in 26 za diferenciacijo specializacij. Za nastanek dokumentacije je bilo potrebno 50 let (1895–1945), za obdobje rasti približno 20 let (1945–1965), to pa znaša približno 74 časa od skupno 94 let (1895–1990). Na ta način je predvidela, da bo informacijska znanost dozorela okrog leta 19909 .
G. Woledge je leta 1983 v časopisu Journal of Documentation objavil članek pod naslovom Historical Studies in Documentation. »Bibliography« and »Documentation«: Words and Ideas (Šercar, 1988), v katerem piše o usodi besede dokumentacija in prikazuje definicije dokumentacije P. Otleta, F. D. Duyvisa, S. L. Bradforda, Th. Bestermana, J. H. Shere, A. N. Groscha ... .
Bestermanova definicija dokumentacije (1945) je uporabna tudi kot definicija moderne informacijske znanosti:
»Slovar Oxford English razlaga besedo dokument kot ‘kaj zapisanega, kar daje informacije o čem ali predstavlja dokaz za kaj’, in besedo dokumentacija kot ‘priprava ali uporaba dokumentov in virov’. Z drugimi besedami: kar koli, v čemer je zapisano znanje, je dokument in dokumentacija je vsak proces, ki služi temu, da je dokument na razpolago tistemu, ki išče znanje. Ta proces bo glavna tema revije Journal of Documentation. Knjižničarstvo in organizacija informacijskih servisov, bibliografija in katalogiziranje, povzemanje in indeksiranje, klasifikacija in arhiviranje, fotografske in mehanske metode reprodukcije: vse te zadeve in mnoge druge so kanali dokumentacije, ki vodijo znanje k tistemu, ki ga išče. Vsak bo ob svojem času na teh straneh deležen pozornosti. Ta pozornost ne bo omejena z nacionalnimi mejami ali umetnim ločevanjem med znanostjo in humanistiko. O vsem tem priča prva številka. A časi niso ugodni za univerzalne podvige: naš začetek je bil tih, a ga bomo okrepili, če bo deležen pozitivnih kritik.«
Pod podobnim naslovom Historical Studies in Information Science sta Trudi Bellardo Hahn in Michael Buckland l.1998, t.j. petnajst let po Woledge-u, objavila knjigo o nastajanju kolektivnega spomina informacijske znanosti (Šercar, 2004d).
Intelektualne pristope k informacijam lahko opazujemo s stališča daljšega časovnega obdobja od starega veka naprej ali s stališča krajšega časovnega obdobja, npr. zadnjih sto let.
Kolektivni spomin informacijske znanosti se intenzivno razvija od začetka devetdesetih let 20. stoletja. Do tedaj je prevladovalo prepričanje, da se je informacijska znanost začela razvijati šele v drugi polovici 20. stoletja. Zgodovinske raziskave naslednjih 10 let so pokazale, da ima moderna informacijska znanost korenine v evropskem dokumentalizmu, ki je bil utemeljen konec 19. stoletja, in da ima torej več kot stoletno tradicijo.
Zgodovino moderne informacijske znanosti lahko razdelimo v dve obdobji:
1. obdobje pred uvedbo poimenovanja »informacijska znanost« od pojava evropskega kontinentnega dokumentalizma konec 19. st. do polovice 20. st.; nove zgodovinske raziskave informacijske znanosti vedno bolj premikajo časovno mejo njenih začetkov; Eugen Garfield (1979) je bil prepričan, da je Shepard’s Citations iz leta 1873 najstarejši citatni indeks; Shapiro (1992) omenja pravni citatni indeks iz leta 1743; B. H. Weinberg (1998) prikazuje še bolj stare hebrejske citatne indekse, in sicer Maimonidesov rokopisni citatni indeks iz 12. stoletja, prvi hebrejski citatni indeks v tiskani knjigi iz leta 1511, in indeks iz leta 1546 v Talmudu;
2. obdobje od uvedbe poimenovanja »informacijska znanost« ob polovici 20. st., ki označuje »novi začetek« njenega kontinuiranega razvoja (predvsem v ZDA).
Hahn in Buckland (1998) sta v uvodu knjige zapisala:
»Informacijska znanost [...] je dinamično in razvijajoče se področje, vendar področje, ki je bolehalo od popolne amnezije (še ni bilo omembe vredne samorefleksije – op. tmš). Če neko področje ne dokumentira svoje preteklosti, ne bo imelo zgodovine in občutka identitete. Vse, kar nima znane zgodovine, se zmeraj obravnava kot nekaj novega. Če ne upoštevamo naše lastne preteklosti, se moramo sprijazniti s tem, da nas bodo obravnavali kot nove in kot tiste, ki se šele porajajo.«
Neupoštevanje preteklosti ima tudi druge slabosti. Praktično bodo namreč pozabljene tudi ne vem kako zanimive ideje, če ne dojamemo takoj, zakaj so koristne. V primeru hrepenenja po koreninah se nam lahko zgodi, da primanjkljaj skrbno raziskane in dokumentirane zgodovine izpolnimo z izmišljenimi in neresničnimi zgodbami.
Popolnoma je jasno, da je pred nami mnogo več dela, ki ga je treba šele narediti, kot ga je v področju zgodovine informacijske znanosti bilo opravljeno.
7. Znanost kot kolektivno dejanje
Znanost je kolektivno dejanje, pri katerem neposredno sodelujemo s drugimi strokovnjaki in znanstveniki. To priča tudi naša knjiga, ki je nastala v sodelovanju z mlajšimi kolegicami in kolegi, ki so soavtorji posameznih delov.
Po Mertonu (1942; Šercar, 1988) gre za komunalizem oz. komunitarianizem (ang. community, skupnost) v znanosti. »Komunizem« v netehniškem in razširjenem občutku skupnega lastništva je drugi sestavni del znanstvenega etosa. Vsebinske ugotovitve znanosti so produkt družbenega sodelovanja in so skupna dediščina, v kateri je intelektualni kapital posameznega znanstvenika močno omejen. Znanstvena etika reducira lastninske pravice v znanosti na najmanjšo možno mero – na priznanje in samozavest, ki pa temelji na priznanju. Merton utemeljuje etos znanosti na štirih stebrih, na kratko CUDOS: komunizem, univerzalizem, nesebičnost (disinterestedness) in organiziran skepticizem.
Individualna psihologija Alfreda Adlerja obravnava človeka holistički kot edinstveno celoto, ki jo oblikujejo zunanje okoliščine in subjektivno dojemanje življenjske situacije in sveta, ki motivira naša dejanja, ne pa kot skupek fragmentarnih delov, ki jih po Sigmundu Freudu poganjajo id, ego in super ego10 . Temeljna gonilna sila vseh ljudi je doseči superiornost, toda ne nad drugim, temveč nad svojim prejšnjim jazom, pri čemer ne gre za egoistično brezobzirnost (aroganco, lat arrogantia, ošabnost, oholost), temveč za osebno rast in samoizboljšanje. Samoizpolnitev je intrinzična potreba po proaktivnem prispevanju k drugim in k skupnosti.
Prizadevanje za popolnost je gonilna sila vseh gonil, neločljiv del človeške narave. To ni potreba po vodstvu, pridobivanju vplivnega položaja v družbi in materialnega bogastva. Prizadevanje za popolnost teče vzporedno s telesnim razvojem in predstavlja nujnost samega človeka. Je v osnovi vseh rešitev življenjskih problemov in se kaže v načinu, kako se lotevamo teh problemov. Vse naše funkcije sledijo njegovi smeri.
Osebnost je celostni vzorec relativno trajnih značilnosti, po katerih se posamezniki med seboj razlikujemo. Osebnost predstavlja pet »velikih lastnosti« – čustvenost, ekstravertnost, vestnost, prijetnost in odprtost za izkušnje. Slednja vključuje šest dimenzij: domišljijo, estetsko občutljivost, pozornost do notranjih čustev, naklonjenost raznolikosti (pustolovstvo), intelektualno radovednost in izzivanje avtoritete (psihološki liberalizem). K pet dimenzionalnem modelu osebnosti sta Lee in Ashton (2012) dodala faktor H. »H« v izrazu »faktor H« pomeni »poštenost-ponižnost« (Honesty-Humility), eno od šestih osnovnih dimenzij človeške osebnosti. Ljudje, ki imajo visoko raven H, so iskreni in skromni, ljudje, ki imajo nizko raven H, so licemerni in ošabni in si mislijo, da so boljši, kot so! Raven H ni odvisen samo od genov in ni le biološki determiniran, ampak tudi od svobodne volje, osebne odgovornosti in uštevnosti. Ni intuitivno očitno, da so lastnosti poštenosti in ponižnosti med seboj povezani, in do nedavnega faktor H ni bil priznan kot osnovna dimenzija osebnosti. Toda znanstveni dokazi kažejo, da lastnosti poštenosti in ponižnosti oblikujeta enotno skupino osebnostnih lastnosti, ki so ločene od drugih petih skupinah lastnosti, opredeljenih pred več desetletji.
Dejstvo, da je znanost kolektivno dejanje potrjuje tudi precejšnja uporaba citiranja del drugih avtorjev. Na ta način nastaja znanost avtopoetsko - iz sebe same kot znanosti. Citiranje je tudi način, na kateri znanost deluje kot industrija znanja. Citatna analiza je odkrila, da so v sistemu znanosti najbolj plodovita stičišča, kjer sodelujeta dve ali več znanosti. (Garfield, 1979; Šercar, 1988)
Za informacijsko znanost kot znanost in statu nascendi (v nastajanju) je značilno, da k njenem razvoju prispevajo predvsem znanstveniki iz drugih področjih.
Nekatere dele knjige sem kot rečeno napisal sam, nekatere pa s sodelavci11 , saj je znanost kolektivno početje.
8. Vzajemno delovanje informacijske znanosti z drugimi znanostmi
Obstajata »mala« in »velika« interdisciplinarnost. »Mala« interdisciplinarnost je povezovanje specialnosti znotraj neke širše discipline. »Oddaljenost« med temi specializacijami je majhna. »Velika« interdisciplinarnost je povezovanje različnih znanstvenih disciplin, med katerimi je »oddaljenost« velika (Rinia, 2007).
Slika 1: Model podatki–informacije–znanje–modrost (PIZM) (Šercar in Brbre, 2007)
Slika 2: Diagram tranzicije od podatkov in informacij do znanja in modrosti (Šercar in Brbre, 2007)
Hierarhijo PIZM je prvi postavil Thomas Stearns Eliot (1888-1965, ameriško-angleški pesnik) v pesmi Skala (The Rock) leta 1934: »Where is the wisdom we have lost in knowledge?/ Where is the knowledge we have lost in information?« (Kje je modrost zgubljena spričo znanja?/Kje znanje, izgubljeno ob podatkih?) (Eliot, 1934; Šercar, Brbre, 2007).
Znanje je za eno stopnico višje kot informacija in za dve stopnici višje kot podatki. O modrosti se je donedavna redko razpravljalo.
Tranzicijo ene ravni na naslednjo podpira razumevanje. Tranzicija je funkcija razumevanja in povezanosti. Razumevanje ni posebna samostojna raven (Bellinger et al.,2004).
Do orodij, postopkov in načinov upravljanja znanja pridemo preko modela PIZM, diagrama tranzicije od podatkov in informacij do znanja in modrosti, ki rezultira z inovacijami. Podatki so osnova informacij, informacije osnova znanja, znanje osnova modrosti, modrost orodje za upravljanje znanja in osnova kreativnosti, kreativnost pa osnova inovativnosti! Tako so inovacije rezultati modrosti kot uporabe orodij, postopkov oz. načinov upravljanja znanja (Matthews, 1998).
Rinia (2007) je meril in vrednotil interdisciplinarno naravo raziskav in prenos znanja med disciplinami z uporabo kvantitativnih analiz citiranja. Neki članek najboljše »indeksirajo« citati virov. Rezultati analize citiranja kažejo na velik pretok znanja med disciplinami. Citatna analiza razkriva veliko dinamičnost sodobne znanosti, medtem ko so se knjižnične klasifikacijske sheme (LCC, DDC, UDC in dr.) za organizacijo shranjevanja knjižničnega gradiva v prostoru pokazale za dokaj statične. Najbolj plodovita mesta v sistemu znanosti so stičišča, kjer sodelujeta dve ali več znanosti. (Garfield, 1979; Šercar, 1988)
Slika 3: Shematski prikaz razmerja med vrstami interdisciplinarnosti in vrstami inovativnosti (v poljih podan tipičen primer) (Rinia, 2007)
Odnosi med znanostmi so horizontalni in ne vertikalni in ne moremo trditi, da je ena kot višja nadrejena drugi!
Vzajemnega delovanja se udeležujejo različne znanosti, ki »napadajo« iste predmete in probleme. Do vzajemnega delovanja med znanostmi prihaja, potem ko ugotovimo, da neka znanost ne zmore spoznati predmeta ali rešiti problema, ki sodi tudi v njeno klasifikacijsko shemo, brez pristopov, konceptov i metod drugih znanosti.
Vendar med znanostmi, ki sodelujejo lahko pride do začasnih spopadov. Knjižničarstvo ZDA je bilo od dvajsetih do sedemdesetih let 20. stoletja v konfliktu z dokumentacijo in informacijsko znanostjo (Buckland, 1998).
Moderna informacijska znanost se je pojavila skorajda sočasno z več drugimi sorodnimi disciplinami, s katerimi je v interakciji dan-danes.
Ta njihov skorajda sočasni nastanek ni bil naključen. Verjetnost naključnega, hkrati pa istočasnega pojava skupine novih disciplin in teorij (leta 1933 lingvistika, semantika; leta 1938 proučevanje vrednot; leta 1939 teorija odločanja; leta 1944 teorija iger; leta 1945 dokumentacija; leta 1948 matematična teorija komunikacij, kibernetika; leta 1950 splošna teorija sistemov, iskanje informacij; petdeseta leta 20. stoletja znanosti o komunikacijah in znanosti o vedenju in moderna informacijska znanost) je zelo majhna. Možnost naključnega pojava nekega dogodka v istem obdobju 20 let od skupno 1000 let znaša 2 . Za naštetih devet novih disciplin in teorij je verjetnost naključnega pojava vsake od teh disciplin v istem obdobju 20 let v okviru enega tisočletja 0,02 . Iz tega je moč sklepati, da se te discipline niso pojavile naključno, temveč kot odgovor na isti ali podoben problem (Harmon, 1971).
Šlo je tudi za poplavo, eksplozijo informacij in posledično za krizo informacij, saj zaradi eksponentne rasti informacij nismo mogli obvladati neorganizirane informacijske obilice, najti relevantnih informacij in jih učinkovito uporabljati, in je bilo treba začeti s proučevanjem informacij in njihovo organizacijo z različnih zornih kotov.
Znanosti se glede na časovno shemo delijo na repetitivne in kumulativne vede. Kumulativna veda je npr. fizika, repetitivna filozofija. Kumulativne vede se razvijajo tako, da nova spoznanja kot točnejša povsem zamenjajo tovrstna starejša, manj točna spoznanja in teorije. V repetitivnih vedah takega razvoja ni. Novejše filozofije ne morejo zamenjati starejših, saj niso točnejše od starejših, vendar predstavljajo družbeno zgodovinsko pogojene drugačne odgovore na ista in podobna vprašanja. Kumulativne vede so nastale iz repetitivnih. Fizika je nastala iz metafizike, kot dela filozofije in je potem bila ena prvih eksaktnih znanosti, ki je odkrila metafiziko. Informacijska znanost kot uporabna epistemologija naj bi bila repetitivna filozofska disciplina, kot informacijska fizika pa stroga znanost, ki se razvija kot vse druge kumulativne znanosti.
Dejstvo, da med znanostmi ni več sten, lahko prikažemo le z dodatnim opredeljevanjem multilateralnih povezav med posameznimi znanstvenimi področji, vedami in panogami. Povezave med znanostmi tvorijo svojevrstno mrežo in naj bi informacijska znanost imela toliko razsežnostih kolikor je teh povezav!
Po Težaku (Šercar, 2007b) se zelo prekrivajo bibliotekarstvo, dokumentacija (arhivistika, muzeologija) in informacijska znanost (informatika), kot je razvidno iz istoimenskega podiplomskega študija bibliotekarstva, dokumentacije (smeri arhivistika in muzeologija) in informacijske znanosti (informatika) (BDIZ), ki ga je ustanovil Težak 1961. leta na Naravoslovno matematični fakulteti Vseučilišča v Zagrebu za študente iz vseh rep./pok. nekdanje Jugoslavije. Težak je poudarjal tudi biološko-kibernetske in nevronsko-psihološke vidike informacijske znanosti, ki so prišli do izraza v programu študija, predmet pa je vodila znana univerzitetna profesorica Jelena Krmpotić-Nemanjić z Medicinske fakultete v Zagrebu.
Mihajlov, Giljarevski in Černi (1966) so bili mnenja, da je informatika12 v interakciji predvsem s kibernetiko, semiotiko, lingvistiko, psihologijo, knjižničarstvom, bibliografijo, bibliologijo, znanostjo o znanosti ter tehniškimi vedami in inženirstvom za informacijsko tehniko/tehnologijo.
Saračević (1992, 1995) vidi kot posebej tesne in močne interakcije med informacijsko znanostjo, knjižničarstvom, računalniškimi vedami, kognitivno znanostjo in informacijsko tehnologijo.
V področju izobraževanja sta najpogosteje povezana informacijska znanost in knjižničarstvo (information and library science). Vendar se je Saračević (1982) že zgodaj zavzemal za razveljavitev »zakona« med informacijsko znanostjo in knjižničarstvom na dodiplomskem in podiplomskem študiju. Čeprav obstajajo aktivni interdisciplinarni odnosi med knjižničarstvom in informacijsko znanostjo, ki se bodo tudi naprej spreminjali in razvijali, gre za različni področji. O vzajemnimi delovanji med znanostmi lahko govorimo le, če so različne!
Buckland (1998) predvsem izpostavlja odnose med informacijsko znanostjo, dokumentacijo13>13 in knjižničarstvom. Knjižničarstvo ZDA je bilo od dvajsetih do sedemdesetih let 20. stoletja v konfliktu z dokumentacijo in informacijsko znanostjo. Pod vplivom humanistično, ne-tehnološko usmerjenega čikaškega študija knjižničarstva, ki je leta 1926 pridobil izključno pravico do doktorata znanosti v tem področju, je tudi ameriško knjižničarstvo v praksi zanemarjalo tehnološki razvoj ter ignoriralo dokumentacijo in kasneje informacijsko znanost, ki sta bili izrazito tehnološko orientirani, vse do sedemdesetih let 20. stoletja.
Neko znanost legitimira predvsem klasifikacijska shema znanja (knowledge map).
Po klasifikacijski shemi vedenja informacijske znanosti, ki sva jo po Zinsu (2007) priredila z Brbretom (2007), znanosti, s katerimi sodeluje informacijska znanost so: antropologija (npr. kultura), dizajn (npr. oblikovanje), komunikologija (npr. komunikacija, mediji, sporočilo), računalništvo (npr. računalniški jeziki), ekonomija (npr. informacijska asimetrija), izobraževanje (npr. učenje), tehnika (npr. informacijska tehnologija), zgodovina (npr. primarni, sekundarni, terciarni viri), pravo (npr. intelektualna lastnina, avtorska pravica), jezikoslovje (npr. jezik), filozofija (epistemologija (npr. znanje), etika (npr. informacijska, poklicna etika), politične vede (npr. demokracija, informacijska politika), psihologija (npr. spomin, inteligentnost, modrost), znanstvenoraziskovalna metodologija (npr. vrednotenje, raziskovanje, metode), semiotika (npr. znak), sociologija (npr. informacijska družba).
Knjižničarstva, kot vidimo, ni! Zins najbrž ima knjižničarstvo za dejavnost, ki kot javna služba zagotavlja uporabnikom fizični dostop do knjižničnega gradiva, čigar teorija in metodologija sta vključeni v informacijsko znanost.
Katera vzajemna delovanja med informacijsko znanostjo in drugimi znanostmi bomo razkrili, je odvisno od strani, s katere te odnose opazujemo. Lahko jih opazujemo s stališča informacijske znanosti, kot v našem primeru, in s stališča drugih znanosti do informacijske znanosti. V slednjem primeru je bilo ugotovljeno, da informacijsko znanost in informacijsko tehnologijo, z katero je zraščena14>14 , uporabljajo vse druge znanosti kot uporabno epistemologijo. Veliko rezultatov sodobnih znanosti je le v obliki, ki jo izpisujejo računalniško podprti raziskovalni instrumenti in jih ni moč opisovat s sredstvi naravnih jezikov!
V knjigi je beseda predvsem o vzajemnimi delovanji informacijske znanosti z zgodovinopisjem, bibliografijo, dokumentacijo in knjižničarstvom, filozofijo, (meta)fiziko, pravom, sociologijo, ekonomijo, demografijo, informacijsko družbo in psihologijo ter o tesni povezanosti vseh znanosti z informacijsko znanostjo in računalništvom kot novi znanstveni paradigmi.
Razvoj informacijske znanosti brez vzajemnih delovanjih z drugimi znanostmi ni mogoč, predvsem pa brez teorij naravne zgodovine informacij, možganov, spomina, inteligentnosti in modrosti, brez teorij psihologije in brez teorij o možganih kot informacijski nevronski mreži, ki lahko deluje samo, če možgani informacije sprejemajo, obdelujejo in dojemajo njihov pomen. Hkrati se razkriva, da se naravne znanosti o človekovih možganih, spominu in inteligentnosti brez znanosti o umetni inteligenci znotraj znanostih o umetnem (Sciences of The Artificial, Simon, 1996) in psihologije računalnikov (in robotov) (Stonier, 1984, 1992, 1997) ne morejo več razvijati.
Spoznanja so zelo povezana s tehnološkim napredkom in različnimi teorijskimi paradigmami, odvisno od trenutnega stanja našega objektivnega znanja (Popper, 1975; Šercar in Brbre, 2007).
Srce in delovanje srca so si Grki predstavljali kod ognjišče in ta primerjava ni tako slaba kot se nam lahko danes zdi, kajti je kri topla, če srce dela, in se ohladi, ko neha delati. Izum in uporaba črpalke sta omogočili še boljše razumevanje delovanja srca, saj je srce svojevrstna črpalka!
Podobno je tudi z delovanjem možganov. Tekom 20. stoletja smo si predstavljali možgane zelo različno, npr. kot kompleksne nize električnih krogov (circuits), kot telefonsko omrežje za izmenjavo sporočil, kot »knjižnico« … Delovanje možganov smo si predstavljali tudi na osnovi ustvarjanja hologramov (prikaz posnetih slik v treh dimenzijah) in paradigem, kot so teorija kaosa, teorija »zapletenosti« in teorija atraktorjev. V zadnjih desetletjih pa je prevladovala »računalniška paradigma« (Šercar, 2021).
Izum računalnika je omogočil razumevanje delovanja možganov kot »sistema za obdelavo informacij«. Čeprav obstaja veliko različnih vrst obdelave informacij, ki jih lahko uporabimo na veliko različnih sistemov, je ta koncept v primeru možganov preveč splošen. Čeprav kot rečeno obstaja veliko različnih vrst obdelave, običajno imamo v mislih obdelavo informacij, ki jo izvajajo računalniki. To pojmovanje obdelave informacij je preveč ozko in nas pelje v napačno smer, da možgani delujejo (»mislijo«) na način, kako to počnejo računalniki. Računalnik deluje po algoritmih logike, naši možgani primarno po prepoznavanju vzorcev, čeprav smo sposobni uporabljati tudi logiko (od Aristotelovega Organona15 do Boolove logike) in to počnemo predvsem pri znanstvenem mišljenju in številnih drugih strokovnih aktivnostih, kot je inženirstvo!
Človekovo prepoznavanje in povezovanje vzorcev kot intuitivna reakcija (gut reaction) na problem je veliko hitrejši in zanesljivejši način reševanja problemov od logike, ki jo uporablja računalnik kot stroj za logično sklepanje. Računalnik na podlagi nepopolnih podatkov daje izključno napačen sklep, to pa zna biti glavna ovira za razvoj mislečih strojev in umetne inteligence. Ljudje se morajo odločati in hitro ukrepati praviloma na osnovi nepopolnih podatkov bodisi nagonsko bodisi na izkušnjah kolektivne inteligence določene kulture bodisi na znanstveni verifikaciji s primerjavo zaključkov z objektivno realnostjo (Stonier, 1992).
Pri spoznavanju, ki usmerja samo sebe v izbran predmet proučevanja – povezanost in vzajemno delovanje med informacijsko znanostjo in domnevno drugimi znanostmi, z metodo metaanalize relevantnih virov glede na kontekst, sem izhajal iz tentativnega načrta, ki je po eni strani odprt in po drugi strani hkrati določen do stopnje, ki preprečuje možna večja odstopanja od glavne smeri.
8 Na tem svetu ni nič samoumevnega, tako ni Sveta trojica, Oče, Sin in Duh Sveti, ki je osnovna dogma krščanstva! Formulirali so jo cerkveni očetje, Tertulijan, prejel Klement in definiral Origen v delu O začetkih, s čimer je bil uveden politeizem. Učenje o Sveti trojici je bilo sprejeto na saboru v Niceji 325 leta in kot dogma potrjeno na koncilu v Carigradu 381 leta. Po učenju barbelognostikov, koptske krščanske sekte iz 4. st. v Egiptu, obstaja Sveta četverica, ki jo predstavljajo Barbelo, ženski Duh Sveti, pravzaprav androgin, prvo človeško bitje, Adam (?), ki je poleg Boga očeta, Boga sina in Kristusa (Maziljenca) glavno božanstvo te sekte. Barbelu se je v orgastičnih in promiskuitetnih obredih posvečala moška sperma in sekret iz ženskih spolnih organov, s katerimi so se verniki obhajali! (Mandić, 1969; https://www.britannica.com/topic/Barbelo)
9 L. 1990 smo z Tomažem Seljakom na čelu preoblikovali Računalniški center Univerze v Mariboru (RCUM) v Institut informacijskih znanosti Univerze v Mariboru (IZUM)!
Za spremljanje razvoja institucij in služb v informacijskem poklicnem prostoru v svetu, predvsem v ZDA, me je zaintrigiral prof. Božo Težak, ki je leta 1967 po zgledu na The National Referral Center for Science and Technology Kongresne knjižnice (LC) v Washingtonu, ZDA, ki je bil ustanovljen 1963. leta, osnoval Referalni center Univerze v Zagrebu (RC). Leta 1974 (1. aprila) sem se zaposlil v RC-u v Zagrebu, kjer sem do odhoda v RCUM v Mariboru (1. aprila 1990. leta) opravljal različne posle in dolžnosti, strokovnega sodelavca, tajnika, raziskovalca in direktorja. Ko sem leta 1988 ugotovil, da so ukinili Referalni center v LC, smo 1989. leta preoblikovali RC v Institut informacijskih znanosti v Zagrebu, slednji pa je bil ukinjen leta 1994!
Tako sem v obdobju dveh letih sodeloval pri oblikovanju dveh institutov informacijskih znanostih!
10 Id, ego in superego so prvine Freudove psihoanalitične teorije. Id predstavlja nezavedne nagone in želje, ki iščejo takojšnjo zadovoljitev in užitek.Ego deluje kot posrednik med idom in realnostjo, uravnava želje z družbenimi normami in moralnimi omejitvami. Superego uveljavlja etične standarde in ideale, ponotranjuje družbena pravila in starševske zahteve iz otroštva. Ti elementi skupaj oblikujejo posameznikovo osebnost in vedenje.
11 Vojko Ambrožič, Igor Brbre, Primož Britovšek, Romana Muhvič Šumandl, Bojan Oštir, Anka Rogina, Pero Šobot, Bojan Štok, Valerija Trojar, Tvrtko Ujević in Alojz Urbajs.
12 V Sovjetski zvezi so informacijsko znanost poimenovali informatika, njeno predmetno področje pa je bilo omejeno le na znanstvene in/ali strokovne informacije (Mihajlov, Giljarevski in Černi,1966).
O odnosu do dokumentacije sem pisal l. 1988, t.j. 10 let prej (Glej Šercar, T, Komunikacijska filozofija znanstvenih časopisov).
13 O odnosu do dokumentacije sem pisal l. 1988, t.j. 10 let prej (Glej Šercar, T, Komunikacijska filozofija znanstvenih časopisov).
14 Zaradi te zraščenosti so l. 2000 uvedli v naslov vodilne ameriške znanstvene revije za informacijsko znanost, ki se je do takrat glasil Journal of Association for Information Science (JASIS), tudi informacijsko tehnologijo in je od tedaj naslov te revije Journal of Association for Information Science and Technology (JASIST). Takoj sem predlagal, da se tudi mi odzovemo na to spremembo in da v nazivu Instituta dodamo »in tehnologij« tako, da bi se glasil »Institut informacijskih znanosti in tehnologij«, s tem da ohranimo akronim »IZUM«, kajti nova paradigma pomeni premik od uporabe tehnologij, računalništva in inženirstva kot podpore raziskovalnem delu in znanju k integraciji tehnologij, računalništva in inženirstva v strukturo vseh drugih znanosti! Za spremembo naziva bi lahko uporabili dogodek postavljanja superračunalnika v prostorih Izuma, ki bo začel delovati predvidoma konec leta 2020! Niti nekoč sila uspešen slogan »podpora znanju« ne izraža bistva nove paradigme o integraciji!
15 Logika spada v filozofsko področje kot orodje ali sredstvo filozofije. Vrstni red šestih Aristotelovih o logiki je določil Aristotelov učenec Teofrast (370-285 p.n.št.) po učnemu načrtu razpravljanja o logiki v Likeju, Aristotelovi filozofski peripatetiški šoli, v kateri so se filozofi in njihovi učenci med razpravo sprehajali (gr. περίπατος, sprehod). V obliku zbirke Organon je dele Aristotelove logike uredil peripatetik Andronik s Rodosa l. 40 p.n.št.
