Ne vem, kdaj se je začelo.
Vem le, da je raslo z menoj.
In da zdaj želi biti zapisano.
Dragi,
nikoli me ni poklical po imenu.
A vedno sem vedela, kdaj stoji za mano.
Kot senca, ki ne meče zvoka,
a vedno najde tvojo kožo.
Kot vdih, ki ga ne slišiš,
a veš, da brez njega ne preživiš.
Njegove roke so bile tihe.
Nikoli glasne.
Nikoli vsiljive.
Toplina, ki je nikoli nisem ujela,
pa vendar nikoli pozabila.
Vedno je bil že na poti,
še preden sem se obrnila.
A pustil je sled.
V gubah moje kože.
V vonju po starem papirju.
V očeh ljudi, ki jih ni več.
Ko sem bila mlada,
sem verjela, da mi pripada.
Da bo hodil ob meni,
me držal za roko,
me učil.
Da bom jaz tista,
ki ga bo spremenila.
Naivna sem bila, seveda.
On se ne spreminja.
Spreminjamo se mi.
Spoznal me je v vseh mojih različicah:
kot deklico, ki je še verjela v večnost,
kot žensko, ki jo je ljubilo premalo rok,
kot mamo, ki ni vedno znala biti močna,
kot vdovo, ki se je učila dihati
brez polovice sebe.
Nikoli me ni sodil.
Samo bil je tam.
V dobrem in slabem.
V molku.
V vrvežu.
V samoti.
Včasih sem ga sovražila.
Ko je vzel tiste, ki sem jih ljubila.
Ko sem prosila, naj ostane,
pa je šel.
Ko sem klečala pred njegovimi koraki
in ga klicala po imenu,
pa se ni ozrl.
Ampak šele pozneje sem razumela:
ni mi vzel ničesar,
česar mi prej ni tudi dal.
Spomnim se večerov,
ko sem sedela v kuhinji
in je tiho sedel nasproti mene.
Nisva govorila.
A je bilo dovolj.
Bilo je … prav.
Vedela sem,
da ne potrebuje razlage.
Da razume.
Da je.
In bil je.
Vedno je bil.
Zdaj, ko moji dnevi postajajo krajši,
mu pišem to pismo.
Ne zato, da bi ga priklicala.
Vem, da bo prišel.
Vedno pride.
Pišem mu zato,
ker ga imam rada.
Ker je bil moj prvi in zadnji.
Moj edini.
Čeprav nikoli ni bil zares moj.
In če boš ti,
neznani bralec,
to pismo našel morda pod klopjo,
med stranmi stare knjige
ali v žepu plašča,
ki si ga nisi kupil sam,
ne bodi presenečen,
če začutiš nekaj toplega.
Nekaj znanega.
Nekaj,
kar ti že vse življenje
hodi ob strani.
Ime mu je Čas.
In čeprav ga nikoli ne boš mogel ujeti,
čeprav bo vedno bežal,
ti bo vseeno pripadal,
če ga boš znal imeti rad.
Dal ti bo trenutke,
ki dišijo po domačem kruhu.
Dotike, ki zdravijo.
Smehe, ki ostanejo v tebi
še dolgo po tem,
ko se poležejo.
Ljubezni
ki trajajo dlje kot telesa.
Dal ti bo solze,
a tudi ljudi,
ki jih bodo znali obrisati.
Dal ti bo izgube,
a tudi moč,
da boš po njih našel
nekaj novega.
Dal ti bo vprašanja
in včasih,
tiho, nepričakovano,
tudi odgovor.
In ko boš star,
kot sem zdaj jaz,
boš razumel,
da ti je skozi vse to
dal nekaj,
kar nihče drug ne more:
Življenje.
(ročno pripisano, z drobnejšo pisavo)
»Čas te bo oblikoval, kot je mene.
Ne bo vedno nežen,
a če ga boš imel rad,
ti bo dal življenje.
In to je največ, kar lahko da.«
Vedno tvoja,
Eneja
ŠEPET IZ NEOBSTOJA
Nekaj v meni raste.
Tiho.
Počasi.
Brez oblike,
brez besed.
Kot pok na dnu morja,
ki ga nihče ne sliši.
Kot veter,
ki pozabi, kam piha.
Ne svetloba,
ne tema,
nekaj vmes.
Ne dotakne se me,
a kljub temu drhtim.
Včasih jo začutim,
tisto drugo mene,
kako me gleda
skozi prazna ogledala,
kako me riše
brez barv.
Nekaj v meni pije tišino,
počasi,
kapljo za kapljo.
Gradi poti,
tam, kjer ni tal,
kjer ni mej,
kjer ni mene.
In jaz?
Ne vprašam.
Ne bežim.
Ostajam.
Kot senca,
ki šepeta sama sebi.
KAR OSTANE, KO GRESTA
Ona je prišla,
ko so bile moje roke še polne kruha.
Učila me je prazniti dlani,
dokler nisem znala ljubiti
samo lačnega sebe.
Bila je tišina, ki sem jo razumela,
sapica, ki je božala kosti.
Imela sem jo rada —
bolj, kot bi kdo verjel.
Ker me je držala,
ko ni bilo nikogar drugega.
Šepetala mi je,
da manj pomeni več,
in jaz sem verjela,
dokler mi niso misli postale lahke kot prah.
Ko sem jo pustila,
so se dnevi obrnili,
a nekaj v prsih je še vedno šepetalo,
kot odmev, ki ni njen.
Včasih začutim,
da me iz iste razdalje gleda še nekdo.
Drug par oči, druga zgodba, druga ljubezen,
a ista odsotnost.
Zdaj stojim med dvema prazninama,
ena diši po lakoti, druga po tebi.
Ne izbiram več med njima —
obe sta odšli,
in jaz sem tista, ki ostane.
Vse je delovalo mirno.
Tudi jaz.
Nekaj se je ponavljalo,
kot napačen ritem, ki ga nihče ne posluša.
Bolečina ni imela oblike.
Imela je smer.
Ogledalo ni ničesar povedalo.
Samo vrnilo je pogled.
