Navidezna mirnost pokrajine se sklada z mojo prezenco.
Vse je večno, negibno, izpolnjeno.
Konec in začetek ne obstajata. Vse je in ničesar ni.
To je slika, ki jo nepozoren opazovalec ošine in spusti iz spomina.
Prepričan, da nič ne obstaja.
Pod navideznostjo niča vse vre od dogajanja.
2
Belina se razteza.
Tišina se bohoti.
Pod površino se nabirajo misli.
Vročina združi kapljice in napne bolečino.
V belino vstopi modro oko.
Lepota reže v srce.
Razleže se pok.
Kapljice se razkropijo.
Navidezna mirnost se vrne.
Drugačna stopam po deželi bogov.
3
Napeta opna modrine se je razletela.
Najstarejši bog je žrtvoval svoje oko.
Enooki Odin1 ima odgovor na vsa vprašanja.
4
Ker sem prosila za razlago najine zgodbe, so me bogovi povabili k sebi.
Pokazali so mi najino zgodbo skozi svoje oči.
Povedali so mi zgodbo, kot so jo krojili sami.
Mojo zgodbo. Hipno.
Zgodbo vseh. Večno.
Zgodbo, ki ne obstaja.
Prijeli so me za roko.
Lačna dotika sem jim sledila.
5
Prisluhneš vsem zgodbam.
Razen moji.
Moja se ti zdi presvetla.
Očitaš ji pomanjkanje doživetij,
ki bi jo obarvala v têmo in ji odvzela veselje.
6
Besede so pojedle vse, kar bi se lahko lepega zgodilo.
7
Ljudje smo narejeni po božji podobi.
Bogovi so ustvarjeni po vzorcu ljudi.
So se bogovi rodili iz domišljije ljudi
ali so oni izklesali prva človeka?
Moškega in Emblo.
Aska iz jesena. Žensko iz bresta.
Njega iz svetega drevesa2 kozmosa.
Njo iz edinstvene drugačnosti.
8
Moje telo častiš, ker služi tvoji nasladi.
Moje besede častiš, dokler povzdigujejo tvoj napuh.
Moje misli navidezno častiš, da jih delim s teboj.
Skušaš jih krotiti kot hordo podivjanih konj.
Želiš jih usmeriti v svoj hlev.
Jih udomačiti in podrediti svojim potrebam.
Igraš se bogove, ki dresirajo ljudi.
9
Po beli pokrajini so raztreseni v pisanih skupinah.
Beli, črni, rjavi, lisasti.
Svobodni se nastavljajo vetru, dežju, soncu, snegu.
Premike zemlje in divjanje neba naravno sprejemajo.
Prevzetnosti ljudi se posmehujejo.
Sprejemajo človeško dresuro,
kot prilegajočo se obleko,
ko sledijo ustroju sveta,
ki so ga oblikovali bogovi.
10
Z mamljivimi besedami si me zvabil na žrtveni oder svojega preživetja.
11
Oplazila me je tvoja prezenca.
Bežno. Večkrat. Nenapovedano.
Očarala me je.
Vsakič.
Hlepela sem po opojnosti.
Iskala sem jo. Iskala tebe.
Namensko. Nenasitno. Neprestano.
V tebi sem prepoznavala božanstvo.
Mir, nedolžnost in lepota so žareli iz tebe.
Prevzel si Balderjevo3 podobo.
Poklanjal si se mi po kapljicah.
Navržena beseda.
Nežen hipni dotik,
ki se morda niti ni zgodil,
a sem ga zaznala v globini sebe.
Pogled radovednih oči, ki so mi darovale vznemirjenost.
Vse pogosteje sem bila deležna prhe tvoje prisotnosti.
Osvežitev je bila vsakič globlja.
Prerojeno sem stopala po svetu.
Kaplje sobivanja so našle pot vame.
Nosila me je blaženost čistega predajanja.
12
Za roko sem te vodila po medprostoru vsega.
Pretvarjal si se, da je to lahko tudi tvoj svet.
Za roko si me vodil po svetu konkretnosti.
Poskušala sem se prepričati, da bi vzljubila tvoj način bivanja.
Odlična sva bila v držanju za roke.
Vse okoli naju je razpadlo,
roke pa so še vedno iskale druga drugo.
Hlepele so po prepletenosti.
Še zadnjič sva prepletla prste, da bi se potegnila v najinost.
Vsak se je potapljal v svoj svet.
Prsti so se razpletli.
Najinost se je razpustila.
13
Firgga4 je videla moje solze, preden sem te spoznala.
Preden sem katero do njih pretočila.
Ni mi šepnila opozorila in vrgla sem se v tvoj objem.
Kraljica bogov me je obiskala, ko sem jokala.
Lahko bi mi prihranila solze, sem ji oporekla.
Nikoli nikomur ne razkrijem svojih videnj, je blago pojasnila Odinova žena.
Čemu potem opazuješ prihodnost, sem jo vprašala.
Boginje jokamo s tabo, je odvrnila.
14
In če se bogovi ne bi igrali z nama?
In če se ne bi prepuščala svojim sanjam o najini vsemogočnosti?
In če bi se vsega lotila še enkrat?
In če najinost ne bi nikoli obstajala?
Kako bi bilo, če najina zgodba ne bi bila le kopija vseh ostalih?
15
Verjameš v bogove. V ureditev, ki so si jo izmislili.
Kljub sočutju do vsega živečega tradicija usmerja tvoje misli.
Navidezno razsvetljenost, ki jo razkazuješ kot bleščeč nakit,
kazi ponarejenost, ki ne more ubežati pozornemu pogledu.
Usta so polna besed, ki jih sipaš okoli,
a se ob nastale kupčke črk spotikaš.
Telo ne sledi besedam.
Dejanja te postavljajo na laž.
Nosil bi me po rokah in postavljal na prestol tvojega kraljestva.
Občudoval bi me in me častil. Dokler bi igrala tvojo igro.
Dokler bi zadostila vsem tvojim muham
in se podredila tvoji prikriti težnji po prevladi.
16
Hvališ se, da si drugačen od moških. Bogov.
Svojo naravo prikrivaš,
da lahko v mrežo navidezne enakovrednosti loviš žrtve.
Nasedla sem tvoji podobi sladkosti in se ujela.
Ko sem ugotovila prevaro, je bilo prepozno.
Vse bolj se je mreža tvojih namer lepila name.
Nisi me hotel izpustiti in si jo še tesneje ovijal okoli mene.
V najin neenakovreden ples so posegle boginje.
Naše solze so mreži vzele čarobno moč.
Razpadla je in lahko sem pobegnila.
Preklinjal si bogove, jaz sem boginje začela častiti.
17
Spotaknila sem se in pristala v najini zgodbi.
V zgodbo si vstopil z odločnim korakom.
Brez uvoda sva usklajeno dihala sobivanje edinstvenosti.
Smeh naju je obdajal in povezoval.
Sreča in blaženost najinosti sta naju pripela na dogajanje.
Vse je bilo mogoče. Vse je bilo večno.
Spotaknil si se in odneslo te je iz najinosti.
Začudenost me je opogumila.
Z odločnim korakom sem zapustila slutnjo zgodbe.
V razletenem spominu sem iskala delčke konca.
Delčke začetka. Delčke sebe.
Bragi je razporejal moje besede.
Bog poezije in lova mi je usmerjal misli.
Delčki so se začeli sestavljati.
Božanskost poezije je ukrotila nagon lova.
Bragi je nizal moje verze v nežne tokove.
18
Vzcvetela sem.
Polna upanja sem razpirala cvetne liste.
Tvoja pozornost in prisotnost sta me hranili.
Nadejala sem se sončnosti,
pričakovala svetlobo blaženosti,
a name si polil svoj brezup.
Dneve si mi barval s têmo, s katero nisem znala živeti.
Prepojenost s črnino sem zavračala.
Hlepela sem po svojemu lahkotnem dihu prosojnosti.
19
Teža tvoje tême je legla name,
kot pozen sneg pokrije zgodnje cvetove.
Navidezna mehkoba,
ki s sabo nosi hipni konec.
20
V najinost so se začele vtihotapljati razpoke.
Kapljice so drobne razjede negotovosti poglabljale v prepade.
Svetova sta se razdvojila in se začela oddaljevati.
Še tako močan in elastičen Bifrost, mavrični most,
ki povezuje svet bogov in svet ljudi,
ju ni uspel več povezovati.
Asgard, svet bogov, in Mitgard, svet ljudi, sta izgubljala povezavo.
Tavala sem v svetu ljudi, ko si se ti potikal po svetu bogov.
Ali je bilo obratno in si se le od daleč zgledoval po bogovih?
Po bogu. Po glavnem od njih.
Prevzetnost enačenja z njim te je zapeljala v iskanje modrosti.
Želel si najti rešitev, ki bi naju ponovno zvezala.
Očesu se nisi bil pripravljen odreči za še tako široko védenje.
Slutil si, da najinosti to ne bo rešilo.
Poslužil si se druge Odinove rešitve.
Obesil si se na drevo, da bi brez pretirane žrtve zgrabil razsvetljenost.
Brcal si, se premetaval, a vztrajal v trmi dokazovanja, da se boriš za naju.
Iz tebe so letele besede,
ki naj bi naju povezale na sredini mavričnega mostu,
a so Birfost le raztezale.
Odin te je ponovno pretental. S tabo ni delil védenja,
da se ljudje ne morejo posluževati božjih rešitev.
Ukanil te je, da si se predal.
Z glavo navzdol, zvezanimi udi in visečim telesom
si odprl pot mogočni têmi,
ki obdaja svetove.
Naseljevati se je začela v tebi in ugasnila vse iskrice zametka rešitve.
Dolge dni si vztrajal, dokler končno nisi obupal.
Nerodno si se postavil na noge.
Še vedno sva bila vsak v svojem svetu.
Tvoje zaigrano žrtvovanje ni delovalo.
21
Bila sem se pripravljena predati vsem tvojim mislim,
namenjenim neodobravanju
mojega načina bivanja.
Ob tvojih mislih o moji tebi tako ljubi krhkosti,
ki si mi jih zavite v celofan nizal za darilo,
sem začenjala izginjati.
22
Opeval si svojo nepomembnost.
Razbijal vsa ogledala.
Izogibal si se odsevom,
ki so ti želeli kazati tvojo podobo.
Neprestano si zahteval moj pogled.
Potapljal si se vanj.
Nisi si me želel spoznati.
V pogledu si opazoval sebe.
V mojih zrklih.
V mojem srcu.
V mojem občudovanju.
Tvoja lakota po veličini,
preoblečena v skromnost,
ki je bila premajhno oblačilo,
je pohlastala vse besede najine zgodbe.
23
Zagledan si vase na prikrit način.
24
Obstajala sva.
Ti.
Jaz.
Midva.
V teku življenja sva si stkala najinost.
Za hip sva bila eno.
Najinost je minila in hkrati traja večno.
Vračam se vanjo za drobne trenutke in sem srečna.
Vračaš se vanjo za drobne trenutke in trpiš.
Minljivost se naju je dotaknila.
Prekmalu in hkrati prepozno.
Lahko bi imela le lepe spomine.
Lahko bi dalj časa tonila v lepljivo têmo.
Minljivost je pokazala mnogo svojih obrazov
v vseh obdobjih najinosti.
Jaz. In. Ti.
Midva.
Vznesena. Srečna. Začudena. Nesrečna.
Ti. In. Jaz.
Vsak zase.
Nesrečna. Začudena. Srečna.
Ti. Midva. Jaz.
Najinost obstaja v večnosti.
V nekem trenutku neskončnosti je vseobsegajoča.
Če ne bi bilo minljivosti, najinosti ne bi užila.
Če ne bi užila najinosti, se najina zgodba ne bi ponavljala
v vseh kadarkoli povedanih zgodbah.
25
Izkušnja minljivosti je univerzalno edinstvena.
Najine misli obarva v različna občutja.
Napolnjuje me z navdušenostjo vseh možnosti.
Vse se bo končalo in dogajalo se bo znova in znova.
Napolnjuje te z obupom pomenskosti obstoja.
Vse se bo končalo in sledil bo nič.
26
Vedno znova izbereš
domačnost uničujoče tême
namesto neznane lahkosti bivanja.
27
Življenje naju je klesalo na enak način.
Prepričana sva bila v podobnost najine zgodovine.
Pripovedovala sva si zgodbe, ki so zrcalile zgodbo drugega.
Tvoja preteklost se je zdela enaka moji.
Dleta so v naju izoblikovala
enake vdolbine,
enake poteze,
podobne oblike.
Vsi ljudje smo izoblikovani enako.
Vsi smo Emble in Aski.
Bogovi se zabavajo nad našo samovšečnostjo,
ko iščemo zgodbe naše edinstvenosti.
28
Čista sva vstopila v najin ples.
Pravilnih korakov nisva poznala.
Usklajenost premikanja naju je navduševala.
Prepustila sva se gibanju.
Popolnost sobivanja naju je nosila na krilih.
Nedolžnost je preplavila misli.
Odgnala je vse pomisleke preteklih izkušenj.
Blaženost breztežnosti odnosa je napovedovala neskončnost.
Vsak nov korak je postajal temelj dosmrtne povezanosti.
Lahkotnost povezanih gibov je bila navdihujoča.
Verjela sem, da je to resničnost obeh,
a ti si le sledil božjim navodilom za ples v paru.
29
Zagotavljala sva si, da nama je Urd5 določila enako preteklost,
ki sva jo končno prepletla in združila v eno.
Verjela sva, da sva identična. Da se ujameva v vseh detajlih.
Nizala sva si le tista videnja in spomine,
ki so dokazovali najine želje, projicirane v resničnost.
Prepričevala sva se, da nisva Ask in Embla.
Najina osnova in notranjost se nista razlikovali.
Izdelana sva iz istega drevesa, sva si polagala besede na jezik,
si v sanjah ustvarjala želene slike,
si v budnosti tkala tančico prevare.
Lahkost bivanja tega trenutka nama je namenila Verdandi6.
Obema. Meni nebeško, tebi neznosno.
Neopisljiva lahkost bivanja,
ki se je zažrla v vsako celico mojega telesa,
je tebi prikazovala nepremostljive ovire.
Nosila me je v višave,
ti si se pogrezal v spodnje svetove.
A prepričevala sva se, da sobivava
v blaženi povezanosti hipnega doživetja.
Zaverovana, da bo ljubezen premagala vse ovire.
Da bova izjema. Da bo najina zgodba izstopila iz neskončnega ponavljanja zgodovine.
Vse okoli naju se bo stopilo in obstala bova kot eno. Za vse večne čase.
Vsaj za čas najinega tuzemskega bivanja.
Nisva slišala smeha Skuld7. Namenila nama je drugačno prihodnost.
Od prve slutnje najine ljubezni se je razlegal okoli naju,
a sva bila zanj gluha. Zatiskala sva si ušesa.
Če ga ne slišiva, ne obstaja, sva prepričevala vsak sebe.
V očeh drugega sva opazovala, če smeh odmeva tudi v njem.
… če bi si priznala, da ga slišiva.
… če bi se o njem pogovarjala.
… če ne bi bila prevzetna in se ne bi naselila v svetu bogov.
Morda.
Morda.
Morda.
Morda bi se vse tri Norne,
sestre, ki skrbijo za izvir usode,
odločile drugače.
... nikoli se ne bi srečala.
... za vedno bi bila skupaj.
A midva nisva pomembna.
Najini vlogi v zgodbi vsega obstoja sta nepomembni.
Ob zalivanju svetega drevesa, njihovi večni nalogi,
sva bila Nornam le trenutek zabave in kratkočasja.
30
Jezero katrana,
bleščeče v soncu,
te vabi s svojo črnino.
Vsakič znova sedeš na tobogan,
ki te z mešanico užitka in strahu
katapultira v lepljivo gmoto.
Têma ti je tako domača,
da brodiš po dnu jezera,
upočasnjen z obdajajočo maso,
ki daje tempo tvojim mislim.
Sanjaš o vseh možnostih lahkotnega bivanja,
a se ne odrineš od dna, ki ti je tako ljubo.
Misel, da bi se rešil lepljive črnine,
je strašljivejša od zapora znanega.
31
Loki8 se je krohotal in snoval svoje norčije.
Najbolj zvijačen in prekanjen prebivalec Asgarda
se je poigraval z najino zgodbo.
Usmerjal je tvoj pogled.
V spanju ti je kazal podobo Hel9.
Videl si le lepo, svetlo polovico obraza njegove hčere.
V sanjah, prepletenih z inserti paranoičnih budnih trenutkov, si se pajdašil z njo.
Grozno, temno polovico njenega obraza si le slutil.
Privlačila te je njena skrivnostna srhljivost.
Uspelo ji je vsaditi seme nejevere v najinost.
Zaklela te je k molčečnosti o vajinih druženjih.
Mamila te je v svoje kraljestvo devetega sveta,
kjer kraljuje območju nenasilno umrlih.
Kraljica nečastnih mrtvecev.
Plesal si z njo in plesal si z mano.
Z vsako svoj ples.
Čas si delil med naju.
Čas zanjo je prevladal. Njen ples ti je bil zapeljivejši.
Vajine korake si začel vstavljati v najin ples. Hoditi sva si začela po prstih.
Zapletala sva se, a še sva verjela v neskončnost usklajenosti najinega gibanja.
Najin ples si vse bolj barval v ritem vajinega.
Sanjaril si o Helheimu10, kraljestvu svoje druge soplesalke.
Spotikala sva se in pogosto sva se znašla na tleh,
dokler nisva dokončno obležala.
Vsak zase. Daleč stran od drugega.
Roke sva si stegovala naproti, a se nisva več dosegla.
Besede so tavale v medprostoru, se zaletavale in prepletale.
Zaživele so svoje življenje.
Odbijale so se od naju.
Tudi Hel se je ločila od tebe.
Ni te spustila v svoj svet, čeprav si glasno trkal na njena vrata.
Njena vloga je bila opravljena.
Oče jo je poslal v naslednjo zgodbo.
32
Slišim Lokijev krohot.
Zadovoljen je.
Uspela mu je še ena navihanost.
Ob tej ni trpel noben od bogov.
Za to potegavščino ne bo kaznovan.
33
Najina zgodba se je dogajala v medprostoru besed.
Cvetela je v medprostoru misli.
Tam sva dihala in bila srečna.
Medprostor je napolnjeval smeh.
Dvigal naju je v višave,
se zaletaval v vogale besed in jih odrival.
Smeha ni več.
Vogali so ostri in naenkrat tako zelo blizu.
Medprostor se je skrčil.
Najina zgodba je izpuhtela.
Bivam lahko le v medprostorih oprijemljivih stvari.
Ko razširim roke, lahkotno diham,
se smejim in plešem v ritmu vibracij neobstoja.
Bivaš lahko le v konkretni opredeljenosti.
Ko ni vmesnega prostora.
Ko te objema konkretnost in ti možnost oprijema daje varnost.
34
V medprostorih obstoja,
ko se gibljem z zaprtimi očmi,
si izpolnitev mojih sanj.
Zlivava se drug v drugega.
Ne vem, kje se začenjam in kje se končuješ.
Ko se oprijemam vogalov konkretnosti,
s pogledom tavam po labirintu najinosti,
te ne prepoznam.
Z odprtimi očmi to nisi ti.
Ko te gledam, se tvoja podoba razblini.
Ne prepoznam se, ko ne plešem svojega plesa.
Ko zamižim, je vse mogoče.
A ne želiš medprostorov.
Ne želiš slepega plesa v neoprijemljivi večnosti.
Vse želiš poimenovati in spraviti v predale.
35
Kako sva sploh lahko vstopila v isto zgodbo?
Povezala naju je boginja ljubezni,
Freya11 je dar privlačnosti in vojne prepletla z darom spolnosti.
Prekrila naju je s perutjo svojega pernatega plašča.
Skrita pod njeno perutjo
sva začarana drug v drugem uzrla večnost.
36
Ob luči sonca se pretvarjaš,
da trgaš s sebe okove tesnobe.
Ob blagodejni domačnosti noči,
si jih željno nadevaš.
Boginja noči,
tebi tako draga Nótt,
kuje okove s teboj.
37
Moški. Gospod. Bog.
Moj. Moj. Moj.
Bivala sva v svetu bogov.
Stopala sva po Asgardu.
Bila sva božanstvi. Drug za drugega.
Za bogove sva bila njihova brat in sestra.
Ena izmed njih. Enaka med enakimi.
Azi12 so posvojili tebe,
jaz sem bila ena od Vanov13.
Večnost je bila najina.
Večnost je najina.
Večnost bo najina.
V večnosti skupaj sva eno.
Droben trenutek nepazljivosti je bil dovolj.
Nisva ga prepoznala.
Nisva ga zaznala.
Opazovala sva ga z zamikom, zato se je spretno izogibal razumevanju.
Pretkan rušilec vsega božanskega
ga je premeteno vtihotapil v najino zgodbo.
Preoblečen v nasvet večne ljubezni
je pretental stražarje na obrambnem zidu najine enosti.
Zagrizel si v nastavljeno božje jabolko,
ki jo je v košaro jabolk iz najinega sadovnjaka pomešal Loki.
Idunn14, čuvajka jabolk nesmrtnosti, svojih jabolk ni pogrešila.
Vsak dan je podtaknil novo jabolko.
Vsak dan si željno zagrizel vanj.
Izmed vseh si vedno izbral jabolko za bogove.
Učinek čarobnosti ni bil hipen.
Bogovi vsak dan pojedo eno njeno jabolko.
Ne postarajo se niti za dan.
Ti si vsak dan pojedel eno njeno jabolko.
Leta so odpadala s tebe.
Fant. Fantič. Fantek.
Moj. Tvoj. Nikogaršnji.
Najinost se je porušila,
preden je Idunn odkrila vsakodnevno krajo in te posvarila.
Učinek je bil nepopravljiv.
Med naju so se vtkala stoletja.
Nisva se več prepoznavala.
Naenkrat sva tavala vsak po svoji poti.
Ženska. Fantek. Idunn.
Preklinjali smo Lokija, ki se je na varni razdalji valjal od smeha.
Važil se je z uspelo prevaro v pozornosti bogov,
ki so uživali v predstavi.
38
Pogovarjala sva se s pogledi in dotiki.
Medprostori besed so nama polnili enost.
Vse je bilo mogoče.
Vse je bilo popolno.
Vse se nama je prilegalo.
Z besedami so prišli zapleti. Nisva se več razumela.
Ratatusk15 je med nama prenašala stavke, kot zna le ona.
Veverica, izurjena v prenašanju sporočil
od korenin svetega drevesa,
do njegovih najvišjih vrhov.
Med požiralcem trupel Nidhoggom16 in orlom, ki z vrha drevesa opazuje vse svetove,
prenaša njune besede.
Na svoji poti jih nalašč spreminja.
Za razdaljo med nama je potrebovala vsakič več časa.
Nekega dne je pot postala predolga.
Ni se ji je več dalo premagovati.
Nisva si mogla več izmenjati besed.
Zavladala je tišina.
Za pogovore dotikov in pogledov sva bila že preveč vsak k sebi.
39
Plaziš se po dnu tolmuna in se oprijemaš vsega,
kar ti pride pod roko.
Tolmun je postal tvoje domovanje.
Že davno bi lahko zaživel drugače.
Izgubil si nešteto neponovljivih trenutkov.
Izuril si se v prepričevanju,
da ne moreš ničesar spremeniti.
Tisoče dni si užival v udobju pozornosti,
ki si je bil deležen ob opevanju svoje tesnobe,
kot da bi korakal proti soncu.
40
Dnevi so naju združevali,
noči so med naju vrivale razdalje.
Potapljala sem se v sanje,
ko si ti raziskoval odtenke tême noči.
Nevzdržnosti si skušal ubežati
z nenavadnimi ponavljajočimi se opravili.
S škarjicami za nohte si vsako noč strigel peresa na obleki,
ki sem jo dobila v dar od Freye.
Ničesar nisem opazila,
dokler nekega dne nisem mogla več leteti.
Oblekla sem obleko, se pognala v višave svobode
in brez diha strmoglavila.
Začudeno sem opazovala obtolčene okončine.
Kri je pronicala skozi obleko
in prikazovala pristrižena peresa,
ki so v svoji belini delovala cela.
Prepričeval si me, da s peresi in obleko ni nič narobe.
Prepričeval si me, da nikoli nisem znala leteti.
Prepričeval si me, da je življenje brez kril boljše.
Spregledala sem in uvidela tvojo pravo naravo.
Zatiskala sem si ušesa pred tvojimi besedami.
Začela sem nabirati peresa, učila sem se jih tkati v obleko.
Poletela bom.
Vstopila bom v občutek božanskosti.
Boginje me bodo sprejela medse.
Brez strahu bom sanjala,
ker bo moja nova obleka varna pred tabo.
Boš nehal raziskovati têmo
ali naj skrijem škarjice za nohte?
Nobena ženska in boginja nikoli več ne sme ostati brez svojih kril.
41
Tvoja têma je polna razočaranj, strahov in samopomilovanja.
Tkeš jo iz neuresničenih pričakovanj.
Nemoč vseh prizadetih odseva v tvoji navidezni želji po osvoboditvi.
Družiš se s Thorom17 in Tyrom18,
vpeljujeta te v veščine groma, bitk in vojn,
da polnita tvoj domači tolmun s slutnjo grozodejstev.
42
Zbiraš zgodbe.
Seciraš jih do neprepoznavnosti,
da najdeš slutnjo groze.
Seme slutnje skrbno neguješ.
Nežne ideje gojiš v bogata grozodejstva.
Vsemu pripisuješ nepopravljive razsežnosti.
Uživaš v svoji stvaritvi,
ki jo daješ prijateljem na ogled.
Z naključnimi posnetki,
ki privabljajo pozornost,
slepiš sebe in opazovalce,
saj v slikah skrbno prikriješ lepote zgodb,
da jih nepozorni opazovalec spregleda.
43
Spretna prevajalca bežečih idej,
navajena iskanja pomenov,
skritih sporočil in nastavljenih simbolov,
sva vstopila v medprostor besed.
44
Labirint hodnikov
med skrbno sestavljenimi črkami
me nahrani. Nasiti tebe.
Tavanje v barvitosti navidezne praznine
razstira globine vedenja vsega,
kar prinese odsotnost misli.
Navidezno odsotnost napolnjujejo vse možnosti.
45
Ko sva si segla v roko,
sva izbrala vsak svojo različico zgodbe
in se kratek hip pretvarjala,
da živiva isto.
Razprla sva krila. Vsak svoja.
Poletela sva. Visoko.
En ob drugem. Združena.
Tako je bilo občutiti. Tako sva se videla.
A najin pogled je bil pogled Veðrfölnirja19,
sokola, ugnezdenega med orlove oči.
Perspektiva ga je prevarala.
Z vrha Yggdrasila naju je videl enega nad drugim.
Videl naju je povezana.
Verjela sva,
da je ta pogled najin.
A obstajala sva vsak v svojem od devetih svetov.
Zvezala sva se, da bi prevara trajala,
a povezanost je zaprla krila.
Strmoglavljenje je bilo neizbežno.
Pristanek trd. Neizogiben.
Ratatusk je zgledno opravljala svoje poslanstvo.
Nisva se več prepoznala v prejetih besedah.
Medprostori so pri prenašanju izginili.
Nadomestila jih je senca lune, ki naju je preganjala,
kot luno preganja njen volk.
46
Vstala sva. Polna upanja, a vsak v svojem svetu.
47
Bogovi so se krohotali, ko so opazovali igro, ki sva jo igrala zanje,
prepričana, da sva kreatorja svojega življenja.
Prevarali so naju.
Spisali so nama igro in vključili najine nezavedne impulze.
Scenarij je zadovoljeval njihovo lakoto po kratkočasju.
Nisva Embla in Ask.
V sebi nimava niti sledu bresta in jesena.
Sva le njuna nepomembna potomca,
ki bogov nisva prosila za dovoljenje, da postaneva par.
V prepričanju svoje vsemogočnosti
sva prekršila vse nepisane zakone.
Združila sva têmo in svetlobo,
kot nikoli ne moreta biti združeni.
48
Skupaj sva spoznavala sveto drevo.
Yggdrasil nama je pomenil skupno pot.
Po deblu sva se večkrat sprehodila,
od korenin do vrha krošnje in poklepetala z orlom.
Med vejami sva spoznala
vseh devet svetov kozmosa.
Najraje sva se sprehajala po mavrici,
ki povezuje sveta bogov in ljudi.
Spoznala sva šele drobec vsega,
ko so se najine poti že razšle.
Nič več eno. Odcepljena.
Razšla sva se. Se razvezala.
Têma se je vrnila v stare okove.
Svetloba je končno spet zadihala.
Vsak v svojem svetu sediva
naslonjena na deblo Yggdrasila.
Veverico ignorirava.
Listom šepetava vsak svojo zgodbo.
Preko mavrice si potujeta naproti.
Pomešali sta se.
Poslušava le slutnjo zgodbe drugega.
Listi šepet prenašajo med svetovi.
Zgodba najinega vzporednega bivanja
privablja nasmehe in solze naključnim poslušalcem.
Nič izvirnega ni v njej. Še ena zgodba o prevladi.
Boginje severa jokajo z mano.
49
To ni najina zgodba.
Ne moreva si je lastiti.
Našla sva jo.
Si jo sposodila.
Se z njo odela.
Prevzela že neštetokrat odigrane vloge.
Vedno enaka zgodba, vedno drugi igralci.
50
Obožuješ objem črnine.
Njena lepljivost te pomirja.
Slutiš idejo svetlobe,
a jo domačnost tême vsakič prepodi.
Têma je ti in ti si têma.
Zgrabil si me za gležnje
in me s sabo vlekel v lepljivo domovanje.
Katranu podobna gmota se mi je zažirala v vsako poro.
Tik preden bi se dokončno potopila,
sem se uspela izmuzniti tvojemu prijemu.
Izplavala sem.
A še vedno, vsak dan,
čistim tvojo têmo
v vsaki celici svojega telesa.
51
V vseh fazah najinega soobstoja
si dihal idejo večvrednosti.
Pronicala je iz tvojega bistva
in se razkazovala potuhnjeno vseobsegajoča.
Maske so bile prosojne.
Niso prekrile tvoje narave v celoti.
Če me vznesenost ne bi nosila na krilih,
moja pozornost ne bi spala
in boginjam ne bi bilo treba jokati z mano.
Njihove solze so se pomešale z mojimi.
Delile smo si bolečino enakih doživetij.
Postala sem boginja.
Boginje smo postale ženske.
Ponižanja, teptanja, ignoriranja
naj bi nam bila vaše priznanje.
Prevare, intimne vojne in posilstva
vaše darilo za naše preživetje.
52
Edinstvenosti najine enosti,
ki si jo postavljal na piedestal enkratnosti,
si videl le v neponovljivosti
najine človeške minljivosti.
Unikaten odnos, ki naj bi ga zgradila,
si želel klonirati iz odnosov drugih.
Drugih moških in njihovih žensk.
Očeta, strica. Brata. Prijatelja. Znanca. Boga.
Nisem se prilegala takšnemu odnosu
in nisem sledila tvoji ideji.
Odpeljal si me na razsodišče isto mislečih,
da bi mi skupaj naprtili krivdo, ki bi mi pristrigla krila.
Bolečino spoznanja neobstoja najinosti si pretapljal v obtožbe.
Svoja prepričanja si polagal v usta bogov.
So si bogovi izmislili najino zgodbo?
Nama je bila sploh dana možnost za vzporedni razcvet?
Morala bi biti gnojilo za tvoje cvetenje in ne cvet,
ki jemlje tebi namenjeno občudovanje.
Moja pisanost ne bi smela konkurirati
tvojemu bohotenju barv.
Vse si poklical v bran, da bi dokazovali edini možen način sobivanja.
Odin, Tyr in Thor ti niso bili dovolj.
Zevsu si odprl vrata, da bi uporabil preobleke in trike,
kot jih je za osvajanje neosvojljivih izuril do potankosti.
Niso me zapeljale ne podobe ne besede.
Jeza bogov se je mešala s tvojo.
53
Kako si drznem ne ubogati?
Kako si drznem delovati drugače?
Kako si drznem upoštevati lastne želje, sanje in potrebe?
Ponižno bi morala poklekniti.
Na žrtveni oltar odnosa položiti svoje bistvo.
Mojo lupino bi z lahkoto usmerjal v svojo vizijo zgodbe.
54
Trenutek enosti, ko so nama bile na voljo vse možnosti,
ko sva se potopila v navidezno odsotnost vsega in sva imela vse,
raztezam in krčim v utrinku doživetja.
Trenutek traja večno in ne več kot dih.
Tvoje objokovanje minevanja časa
ti je vzelo moč čarovnije.
Plavaš v têmi večnosti,
ki jo napolnjujejo strele somislečih bogov.
Z bogovi ste si želeli prikrojiti svet po svoje,
kjer smo boginje le za okras in izpolnjevanje vaših želja.
55
V meni so divjali viharji,
ti pa si videl le še mojo zunanjo podobo.
Očital si mi, da sem le opazovala dogajanje, medtem ko si ti iskal najinost.
Obtoževal si me, da se ti nisem podredila.
Med naju si spustil črnino tolmuna.
Najinost si prepojil s katranom, zato sem jo zapustila.
Enost se je razcepila nate in name.
Vsak na svojem svetu sva. Obkrožen z drugačnimi bitji.
Od najine povezanosti sta ostala le Sol in Mani.
Boginja sonca in bog lune,
ki ju preganjata volkova,
kot naju preganjajo spomini in slutnje najinosti.
56
V sebi nosim grozote,
o katerih se ti ne sanja.
Ti mi opevaš svoje praske
in zahtevaš sočutje.
57
Vse kadarkoli doživete
nedovoljene dotike,
pohotne poglede,
nasilne posege v moje telo
moških, ki sem jih srečevala od rojstva,
sem počasi prežvečila in izpljunila.
Dolgo je bila praznina.
Po kapljicah sem nabirala upanje
in ga spreminjala v moč.
S prejokanimi solzami
sem osvetljevala kotičke,
kamor je bilo še temne misli
strah zatavati.
Jok boginj me je osvobodil ječe nemoči.
58
Tisočletja zatiranja,
podrejanja in izkoriščanja,
ki se dogajajo iz dneva v dan,
in jih ženske in boginje
čutimo v vsaki celici svojega telesa,
nam dajejo moč,
da stopimo iz praznine.
59
Ne moreš si zamisliti bolečine,
ki napaja srečo vsakega trenutka.
Strahovlada, ki ste si jo moški z bogovi udomačili,
vam služi za izgovor slepote.
Dneva ne bi preživeli,
če bi bili deležni vaših vsakodnevnih posilstev, teptanj in prisil.
Grobih posegov moških v
misli, ravnanja in telesa žensk,
ki jih brez kančka slabe vesti vršite iz dneva v dan,
ob tem, ko zase zahtevate sočutje.
60
Vsako jutro, ko sem se zbudila ob tebi,
sem se zbudila v grozo Sif
20 tistega dne,
ko ji je Loki ostrigel lase.
Ker se je Thoru brez las zazdela grda,
je zanjo naročil nove.
Ko ni bila več po njegovih pričakovanjih,
se je obema podiral svet.
Medtem ko so škrati kovali lase,
si je Sif s pomočjo prejokanih solz tlakovala pot iz ječe omejenosti,
kamor jo je pod težo svojih prepričanj o grdoti zapeljal Thor.
Ravno se je izvlekla iz tême in zasijala,
ko so nanjo postavili nove zlate lase.
Thoru se je zazdela lepša kot kdaj koli.
V hipu je pozabil, kakšna je bila brez las.
Skovani zlati lasje so prevzeli njeno svetlobo
in Sif ponovno postavili v kletko.
61
Tudi božja postelja ni varno zatočišče
kaj šele tista, v kateri sem spala ob tebi.
62
Potopila sem se v pomirjenost.
Vsak dan stopim pod prho sreče.
Ne pustim si več vzeti radoživosti.
Težo grozodejstev sem preobrazila.
Vsega, kar se mi je od rojstva dogodilo.
Vsega, kar se ženskam dogaja od rojstva Emble.
Vsega, kar doživljajo boginje
od začetka njihovega časa.
S prejokanimi solzami
sem tlakovala stopnice iz tême.
Veselje je moj vodnik po poti življenja.
Nepričakovani udarci me spodnesejo.
Včasih se spet znajdem na dnu.
Nikoli se ne oprimem lepljivih tal tolmuna.
Vsakič zgradim dodatno stopnico
in têma se ne lepi več name,
ko stopam iz jezera katrana.
63
Ker nisem bila po tvojih pričakovanjih,
si vzel spanec mojim nočem.
64
Razbita pričakovanja
in želje razporejam na mizo.
Sestavljanka je nerešljiva.
Koščki so premajhni in nimam pravega lepila.
Projekcijo želenega si predvajam v sanjah.
Daje mi upanje.
Vleče me dalje.
Barva mi svet s svetlobo.
65
Vate sem vstavila svoje verjetje.
Videla sem te, kot sem si te želela.
Občudovalca in častilca svobode.
Svoje in moje.
Z roko v roki potujeva in lahkotno lebdiva.
Bogovi so te ustvarili po svojih željah.
Si tak, kot vsi, ki jih poznam.
Želel si me zasužnjiti. Si me podrediti.
Me zapreti v kletko in imeti le zase,
ko bi začutil potrebo po meni.
Kot ptica, ki krajša čas s petjem,
naj bi te obsipavala s svojim bistvom.
Dihala naj bi zate, sijala v tvojo têmo, izpolnjevala tvoje želje.
Ko me ne bi bilo več, bi me izpustil.
Kot bogovi delajo z boginjami, zaprtimi v zlate kletke.
66
Verjela sem, da si imun na težo zgodovine,
da si eden redkih, ki mu tradicija ni izprala možganov,
eden tistih, ki ne gleda na ženske z moškega piedestala navidezne moči.
Resnica me je raztreščila.
Neuresničene iluzije so pregnale tudi moje sanje.
Za čas, da je bolečina prešla.
67
Najina zgodba se je končala.
Kot mnogo zgodb.
Kot se končajo pravzaprav vse zgodbe.
Najlepše.
Ljubezenske.
V vseh oblikah.
Konec me je raztreščil.
Bolečina je bila neopisljiva.
Boginje so me poklicale k sebi.
68
Svoboda je luč življenja v vseh niansah sobivanja.
Odnose zavije v ljubezen.
Ljubezen omogoči popolno sožitje.
Sožitje nosita svoboda in ljubezen na svojih krilih.
Krog je sklenjen.
Bivam različne oblike odnosov.
Moja zgodba traja.
Boginje severa so jokale z mano.
69
V deželi bogov plešem z njimi radostni ples.
1 Odin: najvišji in najstarejši vseh nordijskih bogov. Ima le eno oko, ker je drugo zamenjal za modrost. Vedenje je dobil tudi tako, da se je za devet dni navezal na drevo z glavo navzdol. S tem je spoznal rune. Friggin mož.
2 Yggdrasil: sveto drevo – jesen, okoli katerega je devet svetov, med katerimi se lahko prehaja.
3 Balder: nordijski bog lepote, nedolžnosti in miru.
4 Frigga: Kraljica nordijskih bogov, ki lahko vidi v prihodnost, a je nikomur ne pove. Odinova žena.
5 Urd: ena od sester Norn. Določa preteklost. Njeno ime pomeni usoda.
6 Verdandi: ena od sester Norn. Določa sedanjost. Njeno ime pomeni postati.
7 Skuld: ena od sester Norn. Določa prihodnost. Njeno ime pomeni, kar je namenjeno.
8 Loki: neprestano uganja norčije in mnogokrat zagode hude zaplete. Nekatere tudi popravi. Odinov krvni brat.
9 Hel: pol obraza ima belega in lepega, pol črnega in groznega. Je poglavarka Hela, sveta nečastnih mrtvecev, ki niso plemenito umrli v bitki, temveč zaradi starosti, bolezni, nesreče. Lokijeva hči
10 Helheim: deveti svet. Domovanje nečastno umrlih, ki mu vlada Hel.
11 Freya: nordijska boginja plodnosti, ljubezni, spolnosti, pa tudi vojne, prerokb in privlačnosti. Je lepa, čutna in nosi pernat plašč.
12 Azi: nordijski bogovi in boginje, ki imajo utelešene naravne sile.
13 Vani: rod nordijskih dobrohotnih bogov plodnosti.
14 Idunn: azkovska boginja. Čuvajka jabolk nesmrtnosti, ki bogovom dajejo večno mladost. Žena Bragija, nordijskega boga poezije in lova.
15 Ratatusk: veverica, ki živi v vejah Yggdrasila
16 Ratatusk: veverica, ki živi v vejah Yggdrasila
17 Nidhogg: zmaj, ki živi med koreninami Yggdrasila in jih jé. Uklel je orla, ki živi v vejah svetega drevesa. Jé trupla umrlih morilcev, posiljevalcev in tistih, ki so prelomili zaprisego.
18 Tyr: nordijski bog vojne.
19 Veðrfölnir: sokol, ki sedi med očmi neimenovanega orla, ki se nahaja na vrhu svetega drevesa Yggdrasil.
20 Sif: nordijska boginja, povezana s plodnostjo, družino, zakonsko zvezo. Thorova žena.
