V literaturi ločila uporabljamo na tri načine: konvencionalno, funkcionalno in ekspresivno. Topografska ali vizualna poezija bi si zaslužila še kakšno dodatno kategorijo, a pustimo to ob strani. Kdor je kdaj postavljal besedilo za tisk, dobro ve, da je treba razlikovati vsaj med prvima dvema: med tem, kar je del sistema, in tem, kar je del rabe.
Konvencionalna raba pomeni, da izbiramo iz tabele obstoječih, sprejetih znakov – pike, vejice, klicaja, vprašaja in vseh drugih, ki jih najdemo v UNICODE standardu, v razdelku »splošna ločila«. UNICODE je danes največji katalog pisnih znakov, ki jih je človeštvo spravilo v digitalno obliko. Trenutno jih vsebuje 149.878. Če to ni dovolj širok zajem, potem ne vem, kaj bi še lahko bilo.
Med temi znaki je tudi interrobang (‽), hibrid vprašaja in klicaja. Prvič ga je leta 1962 predlagal Martin K. Specter v reviji TYPEtalks. Ime je sestavil iz latinskega interrogatio in tiskarskega bang za klicaj. Leta 1966 je interrobang že našel pot v pisavo Americana, leta 1993 pa v UNICODE. Tam je dobil družbo: dvojni klicaj (!!), vprašaj-klicaj (⁈), dvojni vprašaj (⁇) in klicaj-vprašaj (⁉). Očitno gre za obstoječe rabe, ki so se pojavile v praksi, in UNICODE jih je preprosto priznal. Interrobang je tako postal le ena od možnosti, ne edina.
Pri ločilih je zanimivo, da se funkcionalna raba drži preprostosti: znaki so kratki, jasni, največkrat iz enega ali dveh elementov. Ekspresivna raba pa je druga zgodba. Tam se pojavljajo trije vprašaji, deset klicajev, kombinacije, ki bolj kot slovnici sledijo govoru: nejeveri, presenečenju, ironiji, povišanemu tonu. To je povsem legitimno – jezik je živ, ločila pa so njegova intonacija.
In zdaj pridemo do ironije: interrobang, ki je standardiziran, zgodovinsko dokumentiran, tipografsko uveljavljen in vključen v UNICODE, v slovarju ne obstaja. Ne kot geslo ne kot pojasnilo ne kot zanimivost. Kot da ga ni. Kot da je svet, ki ga uporablja, nekakšna iluzija, pred katero se je treba skriti.
Jezik se razvija, ločila se spreminjajo, pisava se širi. Le slovarji včasih ostanejo tam, kjer so bili. A jezik bo šel naprej tudi brez njih.
