O tem, kaj bom brala v 2025. letu je odločila neke oporoka v Kalkuti nekaj let pred tem. Ko je indijskemu lingvistu Probalu Dasgupti umrl oče, mu je v nasledstvo pustil prošnjo, inspirirano pri Gandiju. Gandi je predlagal, da vsak Indijec dneve preživi za statvami najmanj pol ure in se tako upre angleški tekstilni industriji in ohrani stari indijski posel. Oče našega Dasgupta je bil že bol zahteven. Zahteval je od svojih otrok, da se vsak dan najmanj pol ure ukvarjajo s prevajanjem Njegova namera je bila podobna Gandijevi: onemogočiti, da se v sodobni civilizaciji vsa komunikacija opravlja samo v angleščini in da se delijo samo anglosaksonske izkušnje, od četrtne trgovine do Nobelovega komiteja.
Tudi jaz sem se odločila, da bom v 2025. brala vsaj eno knjigo, ki ni v angleščini.
Vse leto sem težko poslušala ljudi, kako govorijo, da več ne kupujejo knjig, ker doma nimajo prostora. Niti za eno ve. In bodo nehali s šestdesetimi leti.
A lahko bi montirali polico nad vhodnimi vrati v kopalnici.
Rada imam starce, ki z osemdesetimi še plačajo pravkar objavljeno knjigo na predstavitvi.
Dala sem si nalogo, da bom to leto prebrala vsaj eno knjigo na enem od mojih tujih jezikov, za katere sem porabila mladost.
Najbolj me je navdušila »25. ura« romunskega avtorja Constantina Virgila Georghija v prelepem esperantskem prevodu Ionela Oneta. Tiskal Mundial v New Yorku. Vsak Evropejec bi moral poznati to knjigo vsaj zdaj, čeprav je najprej izšla v francoščini 1949. leta po avtorjevih letih v 18 taboriščih. Francozi so tako snemali tudi film. V njegovi Romuniji je knjiga izšla šele po 1990, ko se je smelo slišati, da je nekaj bilo tudi pred socializmom. Avtor je bil diplomatski uslužbenec Kraljevine Romunije v NDH V Zagrebu, 1944. pa je krenil na Zahod. Zdaj se je v Zagreb vrnil iz New Yorka, morda edino v mojo knjižnico na Gubčevi Zvezdi. Upam, da ga ne moti, ker stanuje v neposredni bližini Ambasade Romunije v Mallinovi ulici. Tukaj se v Zagrebu govori romunsko.
Od esperantskih knjiga, ki so izšle na Hrvaškem, mi je najdražja »Črn« Đura Sudeta in »Garbin, zli veter« Anele Borčić iz Komiže. Obe knjigi sta prišli iz pitnih prevodov Zore Heide, za katero je bila 2023 zadnje leto življenja – umrla je v 101. letu v novembru po tolikih knjigah in tolikih prevodih.
Vsako leto moram prebrati eno knjigo v nemščini iz moje hišne knjižnice. Pomembno je staro in prebrano knjigo ponovno vzeti v roke. Vsako branje je drugačno. To letos niso bili »Buddenbrooks« (Buddenbrookovi), ampak je znova bil roman »Mein Name sei Gantenbein« (Naj mi bo ime Gantenbein) švicarskega književnika Maxa Frischa. (Knjiga resnično obrabljena od branja, njen spodnji del je najbrž padel v vodo. Najverjetneje jadransko.)
Za oživljanje francoščine je zaslužen prijatelj Norman: ko se je pakiral za Kanado in vlekel iz kovčka stvari, ki mu več niso potrebne. Knjigo je prinesel za letno branje v burnem dopustu na Hrvaške. Poslal je sporočilo: Hočeš, da ti pustim knjigo v francoščini? Roman »Bille en tête« (Obrnjeno na glavo) Alexandra Jardina, za katerega je 1986 dobil francosko književno nagrado za najboljši debitantski roman (Prix du Premier Roman). Knjiga je šarmantna tudi četrt stoletja po dobljeni nagradi.
Ne smem pozabiti cirilico in niti srbščino. V svoji zagorski knjižnici sem izbrala »Včerajšnji svet. Spomini nekega Evropejca« avstrijskega književnika Stefana Zweiga, Matica srpska 1952. Prevajalec Aleksander Tišma. Knjigo je kupil Ivo Rotkvić 1958. Podedovala sem Rotkvićevo esperantsko knjižnico in v njo je padlo nekaj drugih knjig, ki jih je podpisal. Ta je bila zelo poškodovana in brez platnic. Morda bi jo morala dati vezati, zdaj ko je minila osemdeseta obletnica od avtorjevega samomora v Braziliji 1943. in ko izhajajo nove izdaje Zweiga v novih prevodih.
.
Zvesta ideji, da je preveč angleščine okrog nas, sem angleščino pustila za konec leta. Najmanj draga. O razburljivi usodi zadnje slike Vincenta van Gogha berem Portret dr. Gacheta avtorice Cynthije Saltzman. Sliko je podedoval Vincentov brat Teo van Gogh, a od 1891. je bila šest let v lastništvu njegove soproge in Vincentove svakinje Johanne van Gogh-Bonger. Največji francoski prodajalec umetnin Anbroise Vollard je prevzel sliko 1897. leta in jo je prodal v Kobenhaven. Leta 1904 je bila v lasti velikega nemškega galerista Paula Cassirerja, moža Tile Durieux. Tilla je dvajset let bila naša someščanka iz Jurjeve in danes ima sobo v Muzeju mesta Zagreba s tistim inventarjem, kis o ga dediči odločili darovati Zagrebu, ker ji je rešil. življenje.
Leta 1904 je Cassirer sliko prodal Harriju Graf Kesslerju, nemškemu diplomatu, pisatelju in ljubitelju umetnin iz Weimarja. Šest let pozneje je prišla slika v Pariz, da bi jo direktor Staedtische Galeri Frankfurt Georg Swarzenski odkupil za Frankfurt. V decembru 1937 je sliko konfiskiralo Ministrstvo Tretjega Reicha za Oddelek propagande, Herman Göring je bil njen lastnik 1938 in … jo je prodal v Amsterdam. In tako po vrsti do 1990., ko jo je veletrgovec Ryieu Saito iz Tokia kupil za 12 milijard jenov na avkciji kot najdražjo sliko! Svojega agenta je zadolžil, da kupi tudi van Goghove Perunike. Zgodba ni gotova. Brala jo bom v decembru.
Kaj sem vse brala v hrvaščini? Ne vem. Kupila sem Borisa Rašeta in Gorana Gavranovića »Sedem dni v maju«, ker živim v Zagrebu in Zagreb v maju 1945 bi vsi Zagrebčani morali poznati. Kupila sem »Zadnjo pošto Osijek« Nenada Rizvanovića, ker ga je inspiriral osiješki esperantist Lavoslav Kraus.
Brala sem dosti Božidarja Brezinščaka Bagola zaradi bližine. Glejte ga, zlaga drva na verandi in bo rezal kutine za kompot. Uživala v »Iskanju samega sebe«. A od knjig, ki sem jih tega leta dobila za darilo, mi je zelo draga velika knjiga o zgodovini Soluna »Solun, Mesto duhov«. Kristjani, Muslimani in Židje 1430–1950. Avtor je ameriški zgodovinar Mark Mazower in prihaja k nam v lepem prevodu Vuka Perišića.
Od knjig, ki jih še želim kupiti tega leta je nemška izdaja o družini Cassirer, ki se pripravlja ob 100. obletnici smrti Paula Cassirerja. Od piscev, ki se jih posebej veselim, je srečanje v živo s Clemensom Johanom Setzom v avgustu2026 v Gradcu, na Svetovnem kongresu esperantistov. Tam bo Setz (Zec!), ki je sicer rojen v Gradcu 1982., prišel na srečanje z esperantisti. Njegova knjiga »Die Biennen und das Unsichtbare« (Čebele i n nevidno), za katero je 2021. dobil največjo nagrado nemškega jezika, nagrado Georg Büchner-Preis, je najlepša zgodovina esperantske književnosti, ki je napisana.
